MDestroyerjev anime blog

To so sanje vsakega DDR plesalca, imeti doma samo svoj plesni avtomat. A kaj ko so ti avtomati predragi za navadnega smrtnika. Po drugi strani… ste se sploh kdaj vprašali: Kaj pa homemade plesni avtomat? Da, uspelo je nam, sicer je bolj ubog ta plesni avtomat, a obstaja. MS-DDR team, je pod pokroviteljstvom in dogovoru z mojim očetom, dobila dve štangi za plesanje tako, da hardi zdaj zgledajo kot esay 2.

Zgleda, da je sam DDR le požel več zanimanja kot pa samo gledanje animejev. DDR in anime zabave so le stekle in se zdaj ponavljajo na vsaka dva tedna. Od prvega srečanja je minilo že kar precej časa med tem pa so se zvrstile kar 4 zabave. Na srečanje so bili povabljeni mnogi, a so se ga udeležili le pičli, kljub temu pa je bilo ozračje popolno. Na žalost slik iz 2 in 3 zabave ni, je pa samo nekaj iz 4 in 5.

Ohohoho končno nam je uspelo. Po uradnem nastanku Si-Subsov, številnih srečanjih (na ircu) in projektih, nam je le uspelo narediti korak naprej in pokazati, da mislimo resno s svojimi dejanji.
Majce so že nekaj časa tabu v animejskem svetu, saj lahko na ta način kar se da hitro pokažete kateremu animeju, internetni skupnosti, posvečate največ pozornosti. Pod pokroviteljstvom lythke in DjJuvana bi lahko rekli, da sem kar sam v majce padel.

Mnogi se sprašujete kje je tista nova revija? Kako se že imenuje? A Slo-chan. Ime katero se vam je dodobra stisnilo v srce, saj smo vas presenetili nepričakovano. Druščina, skupaj z mano, se je vsedla skup in napisala revijo, ki po mojem mnenju ima ker veliko vrednost v slovenskem animejskem svetu. No po 5 mesecih ste se že mnogi začeli spraševati kje je zdaj ta nova številka. Žal vam moram povedat, da stvari potekajo katastrofalno. Nekateri so rekli, da imajo nekaj pomembnejšega delat, eni spet da nimajo časa, drugi me ignorirajo, torej kje je tukaj smisel?

Vas je presenetil naslov? Vas zanima kaj se skriva pod pikicami?

V svojem animejskem življenju sem pogledal dokaj malo filmov (okrog 10), ker mi nikoli niso dali tiste željene zgodbe in zadovoljstva. Običajno pa je bil velik problem tudi v tem, da me je vedno nekdo med filmom zmotil in mi s tem, skoraj vedno pokvaril gledanje. Zdaj ko se je začela šola, pa si enostavno nisem mogel najti časa za ogled kakšne serije, prav tako pa tudi nisem imel posebne volje. Zato sem se odločil, da si raje vzamem dve uri poštenega časa, ter si ogledam kakšen poseben film. In tako se je tudi zgodilo. Pri kolegici sem se pozanimal za nekaj naslovov ter si izbral 4 za ogled. Med brskanjem po AniDB pa sem opazil, da so vsi ti filmi dobitniki neke nagrade. Ta nagrada pa se imenuje Mainichi Film Award, katero pa bom vam tudi predstavil.

Podlaga na kateri smo skakali

Po garažnem kinu, se mi je porodila ideja, da bi tudi v Murski Soboti organiziral tedensko gledanje animejev a za začetek v manjšem številu. Da bi stvari še bolj weaboo delovale pa sem dodal še DDR tekmovanje. Tako se je včeraj, torej v soboto 6.10.2007 pri meni v garaži znašel organiziran DDR & anime night a na žalost smo se ga udeležili, le 3je! Kljub manjšemu številu, smo vsi trije zvesti pripadniki DDR sveta. Garažo smo raztrgali ter preživeli dve krasni uri plesa. Ni nam manjkalo ne hrane ne smeha, v glavnem idealna zabava. Upam le, da se bodo v bodoče, torej čez dva tedna še odzvali novi udeleženci.

Osebno ne berem veliko knjig (običajno le domačo branje v šoli ter kakšne 2, 3 knjige med počitnicami in to je to), a sem kljub nezanimanju za knjige ter redkemu branju sem prebral zbirko devetih knjig, imenovano Viharno nebo (Broken Sky). Znanstveno fantastični roman katerega sem prebral pred tremi leti me je tako navdušil, da sem ga prebral kar 2x. A šele zdaj sem ugotovil razlog, zakaj so me te knjige tako privlačile… zbirka zelo spominja na animeje (kot opomba v tistem času še nisem serijsko gledal animejev). Tako je ta zbirka po približno treh letih našla svoje mesto tudi na blogu.

Mogoče se sliši smešno, ampak je živa resnica. V nedeljo 26.8. je prišlo v MS do majhnega srečanja treh ljudi: MDestroyerja, BoonZa ter Seishira. Seishiro mi je dan prej omenil, da gre v Prekmurje ter, da bo s sabo vzel novi dvd Paprike (anime s slovenskimi podnapisi) in me vprašal, če si želim ogledati. Odgovor je bil seveda jasen za kraj srečanja pa sva se dogovorila pri meni. Z željo po ogledu pa se nama je še pridružil BoonZ.

Za lažje gledanje ter več prostora sem se odločil, da bomo anime gledali kar v garaži. Tako sem prenosnika vrgel na terasno mizo ter še iz kleti privlekel “zgodovinske” stereo zvočnike in kino je bil nared. Zbrali smo se malo po 15. uri. Srečanje je steklo brez težav, vzdušje pa je bilo seveda krasno.
Upam le, da bo takšnih srečanj še mnogo več.